»Rodil se je sin. Sin!? ... In v trenutku sem vse pozabila. Kot da vekove čakala sem nanj, ko da le zanj sem vsa leta živela. Vse bolečine, vse muke bi zanj, vse bi za malega spet pretrpela.«

»Občudovalec in vernik časa sem.«

»Ko sem potrkal.«

»Sem mali huligan, ves podprt z mamili, sem neo punk, čustveno sem zvezdnik, sem neo punk, ni mi treba peti, sem deležen objav.«

»Sama sem, močna sem.«

»Ugasnil sem luč. Zaprl sem vrata. Odšel sem v tihem polmraku in vrata so zaplakala.«

»V preobilici dela sem pozabil nanje, in ko sem jih spet našel, sem jih prebral, tudi pod vtisom, da sem kot urednik zamočil, ter bil naravnost presunjen.«

»Jaz sem opravičevanje neznanja / z izgorelostjo. / Jaz sem znormaliziran zjeban kolk pri šestnajstih. / Jaz sem znormalizirano kajenje / prezgodaj.«

»Izbral sem jih pravzaprav iz debelega fascikla, v katerega sem že nekaj let zlagal srednjeveške božične pesmi.«

»Nisem človek, pesnik sem.«